Uredništvo

Življenju dodajamo leta, letom dodajamo zdravje.
 
Slovenci smo po dolgosti življenja peti narod na svetu. Lepo se sliši.
 
In vendar je, kot vse kaže, tudi pri nas medicina, za srčno-žilnimi boleznimi in rakom, tretji povzročitelj prezgodnjega odhoda s sveta. Že pred desetletji smo zasnovali revijo Zdravje, zdaj pa je tu Preventiva, ki nam bo iz meseca v mesec kazala pot, kako naj skrb za svoje zdravje prevzamemo sami; da bomo dodali življenje letom in letom zdravje.
 
Barbara Černe

Okolju prijazne alternative iščemo na več področjih. Vse bolj priljubljena postaja alkalna hidroliza ali kremiranje z vodo.

Od leta 2017 je proces zakonit v 15 zveznih ameriških državah, pa tudi v treh kanadskih provincah. Kdaj bo prišel k nam, ni znano. Glede pokopa obstaja kar nekaj polemik. Katoliško cerkev na primer skrbi, da postopek ne spoštuje telesa.

Biokremiranje je tehnični izraz za vodno kremiranje oziroma za alkalno hidrolizo. Podobno kot tradicionalno kremiranje, kremiranje z vodo zmanjšuje ostanke človeških kosti. Namesto uporabe plamenov in izgorevanja telesa alkalna hidroliza uporablja raztopino vode in kalijevega hidroksida ter toploto in tlak, zaradi česar se telo v bistvu raztopi. Na koncu ostanejo le še delci kosti in rjavkasta tekočina. Kosti so nato zdrobljene tako, kot pri klasičnem kremiranju. Tekočina se odlije v odtok.

Alkalna hidroliza je bila prvič patentirana v ZDA leta 1888 kot metoda za pretvorbo živalskih ostankov v želatino in gnojilo. Približno sto let kasneje so znanstveniki na Medicinski fakulteti v Albanyju začeli to metodo uporabljati za odstranjevanje laboratorijskih živali. Prvo komoro za odstranjevanje človeških ostankov so razvili leta 2006 v okviru programa klinike Mayo v Minnesoti.

Kremiranje z vodo pospeši naravni proces, ki se običajno zgodi po pokopu in lahko traja do 25 let. V nasprotju s tem pa je zeleno kremiranje končano v približno dveh do treh urah. Mrtvo telo postavijo v komoro iz nerjavnega jekla, ki je pod tlakom. Nato dodajo raztopino 95 odstotkov vode in 5 odstotkov kalijevega hidroksida in komoro segrevajo do 177 stopinj Celzija. (To je veliko manj kot tipično kremiranje s plameni, kjer je temperatura okoli 600 stopinj Celzija.) Raztopina kroži po celotni komori, zaradi česar se mehka tkiva razgrajujejo. Na koncu procesa se sterilna tekočina, ki ostane, izlije iz komore. Vse, kar ostane, so kosti, ki jih nato zdrobijo po istem postopku kot pri kremaciji s plameni. Vsi medicinski pripomočki, polnila ali protetika, ki so morda bili v telesu, tudi ostanejo nedotaknjeni in jih je mogoče reciklirati. Tekoče ostanke reciklirajo s pomočjo sistema za čiščenje odpadne vode. Za tovrstno kremiranje je treba odšteti od dva do tri tisoč dolarjev.

7 okoljskih koristi vodnega kremiranja

V času, ko postajajo učinki podnebnih sprememb na zdravje čedalje bolj izraziti, mnogi potrošniki počnejo vse, kar je v njihovi moči, da bi lahko naredili drugače, celo pokop. Procesu kremacije z vodo ima veliko okoljskih koristi. Nekatere od teh vključujejo:

Porabi se le osmino energije v primerjavi s klasičnim kremiranjem.

Vpliv ogljika je štirikrat manjši kot pri klasičnem kremiranju.

Manj je CO2 emisij in manj uporabe naravnih virov, na primer kovine, lesa in betona.

Srčni spodbujevalniki in nekateri drugi medicinski pripomočki lahko ostanejo v telesu (te naprave lahko eksplodirajo, če telo kremiramo z ognjem)

Zobne usedline živega srebra se reciklirajo in ne izhlapijo (kar pomeni, da v zraku ni strupenih hlapov).

Za postopek je potrebno manj vode kot jo oseba uporabi v treh dneh življenja.

 

Banner - oglas5

NASLOV UREDNIŠTVA

Revija Preventiva
Cigaletova 5
1000 Ljubljana

Prijava na e-novice

Vas je naša vsebina pritegnila? Če želite biti na tekočem z novimi podobnimi vsebinami, se prijavite na naše e-novice.

Kontakt z nami

+386 (0)51 635 735
info@preventivarevija.si