V vsakem partnerskem odnosu slej ko prej pride do določenih izzivov. Če sta partnerja dovolj zrela vsak zase, če znata drug z drugim deliti svoje občutke, čustva in želje, jih lahko premagata skupaj. Če tega ne zmore nobeden od njiju, se tak odnos konča pri prvi težavi.
Kaj narediti v primeru, ko tega ne zmore eden od njiju? Kako se ob tem počuti druga oseba? Običajno prevzame vso breme nase in se trudi, da bi rešila njun odnos. Čeprav se zaveda, da sta za odnos potrebna dva, ji čustva, ki jih goji do svojega partnerja ne dopuščajo, da bi kar tako odnehala. Trudi se na vse možne načine, vztraja in išče rešitve, a zdi se da nič ne pomaga.
Ne želi odnehati in kar tako obupati, ker ji ni vseeno. Ljubezen je še tam. Ni se ohladila. Ampak kako naprej? Kje je tista zdrava meja, ko je še vredno vztrajati in kako vemo, da je napočil čas, ko je bolj prav odnehati?
Ko si prvič postavimo takšno vprašanje, mislim, da smo že zelo blizu te meje. Včasih se partnerja odločita za nek 'premor,' da bi si vzela čas zase, o vsem skupaj razmislila in ugotovila ali je ljubezen na obeh straneh še dovolj močna in vredna truda. Po mojem mnenju, je ljubezen še vedno prisotna. Zameglile so jo druge težave in posledično vplivale tudi na odnos.
Ko sta partnerja na takšni 'pavzi' se v misli prikradejo lepi trenutki, ki sta jih doživela skupaj. Vsem lepim spominom in občutkom, se pridruži tudi žalost. Smešno je, kako začnemo pogrešati tudi vse stvari, ki so nam šle prej blazno na živce. Kar naenkrat bi dali vse, da bi spet čutili to bližino, z vsemi napakami vred. Prej nam je bilo težko, ko smo se na osebo jezili, zdaj pa bi dali vse, samo da bi imeli nekoga, na katerega se lahko jezimo. Prej nam je šlo na živce, ko je bilo potrebno zlikati toliko srajc, zdaj si želimo, da bi imeli nekoga, za kogar mu jih lahko zlikamo. :)
A vseeno morata oba ob vsem tem prisluhniti sebi in svoji duši. Kdo sem? Kaj si želim od življenja? Kakšen odnos si želim?
Če si želimo, da se odnos nadaljuje za vsako ceno in smo pripravljeni še naprej vztrajati v odnosu, v katerega eden vlaga več od drugega, pomeni da smo ljubezen zamenjali z odvisnostjo in pretirano navezanostjo. V takšnem odnosu ne bomo nikoli srečni.
Smisel partnerskih odnosov ni le to, da so. Naša sreča ne sme biti odvisna od tega, da imamo partnerski odnos, pa četudi ni tak, kot bi si želeli. Naša sreča je odvisna samo od nas samih. Samo mi sami si lahko damo največ ljubezni. Naloga vsakega posameznika je, da osreči samega sebe. Da v življenju počne tisto, kar ga osrečuje. In ko se združita takšna partnerja, ki samega sebe ljubita, cenita in spoštujeta, si lahko svoje že tako srečno življenje le še olepšata. Takšen odnos je izpopolnjujoč, poln ljubezni, radosti in zdi se, da je vse mogoče. Da skupaj resnično lahko premikata gore. Kot bi se sreča podvojila. Seveda to ne pomeni, da v takšnem odnosu ni težav, a premagujeta jih veliko lažje kot ostali.
Kaj storiti, ko smo v odnosu s partnerjem, za katerega se zdi, da je izgubil tisto iskrico sreče v očeh? Mi jo še vedno vidimo, ker vemo, da je bila nekoč tam. Vemo, da se skriva, globoko nekje, a ne znamo je obuditi, ker nimamo te moči. Težko nam je ob pogledu na to osebo in naredili bi vse, da bi bila srečna, ker jo tako zelo ljubimo. Še težji pa je občutek, ko se zaveš, da ob tem trpiš tudi sam in da to močno vpliva tudi nate. Vztrajaš in vztrajaš, še vedno ljubiš, a vseeno čutiš, da nadaljevati na tak način nima smisla. Če partner sam ne najde sreče znotraj sebe, če se sam nima dovolj rad, mu druga oseba nikoli ne bo zapolnila te luknje. Pa čeprav se zdi, da je njena ljubezen brezmejna. Potrebno se je zavedati, da dokler partner svoje ljubezni najprej ne najde v sebi, je ne bo nikoli zmogel dati v odnos in nikoli ne bo čutil, kako močno ga zares ljubimo. Čeprav boli in čeprav je ljubezen še vedno močna, je čas, da prenehamo z borbo in samo sprejmemo situacijo, takšno kot je.
Ko partnerju želimo le najboljše, tudi če to pomeni, da v njegovem življenju morda ne bo več prostora za nas, pomeni, da je naša ljubezen do njega in do nas samih tista prava.
Sprejmite takšno situacijo in ga spustite. Če se vrne ali če se ne, zaupajte, da bo razplet (kakršenkoli že), v najboljše in najvišje dobro vaju obeh.
Želim vam lep december, poln ljubezni (najprej do samih sebe).
Z ljubeznijo,
Monika Radič, certificirana vaditeljica joge smeha, meditacij, reiki mojstrica in učiteljica, praktik ThetaHealinga (basic, advanced, Manifesting and Abundance)
