Uredništvo

Življenju dodajamo leta, letom dodajamo zdravje.
 
Slovenci smo po dolgosti življenja peti narod na svetu. Lepo se sliši.
 
In vendar je, kot vse kaže, tudi pri nas medicina, za srčno-žilnimi boleznimi in rakom, tretji povzročitelj prezgodnjega odhoda s sveta. Že pred desetletji smo zasnovali revijo Zdravje, zdaj pa je tu Preventiva, ki nam bo iz meseca v mesec kazala pot, kako naj skrb za svoje zdravje prevzamemo sami; da bomo dodali življenje letom in letom zdravje.
 
Barbara Černe

19. september ob devetih. Vstopim skozi vrata stanovanja 119 na Rakuševi 36 (3 + 6 = 9). Same devetice. Nov začetek torej. Devetice jo spremljajo že vse življenje, mene pa bodo odslej. Ta dan sva se namreč spoznali. Z Ljubljančanko, Marjeto Miklavčič, nekoč nadvse uspešno poslovno žensko, danes terapevtko, ki z mavričnimi potovanji v nas prebudi vse tisto, kar ostaja očem skrito. S celim kupom zlatih rezov sva odstrli še zadnje tančice na poti do sreče in obilja.

Visokorasla, vitka, svetlolasa. Prijazna, mila, topla. Izjemno tenkočutna. Kot kakšna princeska iz pravljice. Manjkala je le še čarobna palica. Izgledala je kot angel, z nebes poslan. Obdana s svetlobo, ki sicer žari v njej. Že od malega. In sije na nas, da smo lahko to, kar v resnici smo. Da lahko v polnosti uresničimo naše poslanstvo.

Že ko sem vstopila v njeno nadvse okusno, zlato vijolično opremljeno stanovanje, sem vedela, da sem prišla na pravi kraj in da bodo iz mojega življenja naposled odšli vsi, ki ne sodijo več k meni. Na to sem bila še kako pripravljena. Zadnje mesece je v meni vrelo po tem, da počistim z vsem, kar mi ne služi več. Pa naj bodo to stvari, ljudje, naloge. Pripravljena na zadnje čiščenje, sem z velikim navdušenjem čakala na reakcije in dogodke, ki jih bo prineslo rezanje eteričnih vezi z Marjeto.

Zlato rezanje

Rezanje je bilo, priznam, rahlo mistično. V mislih sem si sicer že lahko predstavljala, kako to izgleda, v resnici pa brez njenega vodstva ne gre. A je le še en korak na začrtani poti, ki ga moram prehoditi. Da uresničim svoje srčne želje.

Na mizo sem položila fotografije, za katere me je prosila, naj jih prinesem s sabo. Da vidi, s kom vse moram prerezati vezi. S prijatelji, prijateljico, z njim ali s kom desetim? S kom najprej? Z odgovorom me je presenetila. Bila je jasna in odločena. »S tema dvema morava počistiti najprej. Ne vem, če nama bo uspelo že prvič, ker gre za odnose, ki se vlečejo že nekaj življenj.« Že ko je pogledala fotografije, je videla, v katerem grmu tiči zajec in zakaj je rezanje zame tako pomembno. In zakaj sem prišla (še) ravno pravi trenutek. Pred mogočno polno luno, ki je prav tako obetala in, tako pravijo, v mojem primeru spodbujala k življenjsko potrebnim spremembam. Fotografije sva položili pod svečke, na za to pripravljeno mizico v njeni energijski sobici. Nanje je posula tudi nekaj soli, jaz pa sem se usedla na stol nasproti. »Zaprite oči in v mislih pokličite duha obeh.« Potem ko sem trikrat globoko vdihnila, sem ju res videla. Neverjetno. En je sedel na moji levi, drug na desni strani. Ta na levi je energijsko zelo močan, nepopustljiv, ta na desni pa je imel bolj ljubečo in milejšo energijo. Tako, žensko. Levi je bil oblečen v modro in se me je močno oklepal. Tudi Marjeta ju je videla in ves čas prikimovala. Ko sem videla, da ju enako zaznavava, sem bila še bolj pomirjena.

Nato sem v mislih ponavljala za njo in priklicala vse angele, vodnike, pomočnike in še kaj, da so mi 'tukaj in sedaj' pomagali, da se prizemljim in 'začutim', kje vse se me oklepajo. V srcu, glavi, rokah? V nogah je bilo najmočnejše. Kot da bodo iz njih pognale korenine. Kot da niso del trupa, ampak zabetonirane v zemljo in še naprej. Kar naenkrat se nisem mogla premakniti. Tudi glave nisem čutila. Za trenutek ali dva sem se zamislila nad tem in nadaljevala. Prijela sem za zlate škarje in porezala vezi tam, kjer so mi prežemale telo. Najprej na eni, nato še na drugi nogi, za konec pa še na glavi. Na levi nogi sem rezala večkrat in dlje. »Veliko sva porezali, a čistiti bo treba še za nazaj. Za pretekla življenja,« je po obredu sklenila Marjeta. Seveda, na pol poti ne morem obstati. Sploh pa se je zdelo z njeno pomočjo vse zelo lahkotno. In takšna, kot sem, sem komaj čakala, kaj bo sledilo v prihajajočih dneh.

Doma pa se je dogajalo že medtem. Psička, ki sem jo tisto dopoldne pustila doma, se je ob začetku terapije že jokala in kot obsedena vrtela v krogih. Strah jo je bilo. Tudi prijateljico, ki je vstopila v stanovanje, da bi jo vzela k sebi, potem ko je slišala njen jok. Torej so se res začele čistiti vse negativne sile, ki so bile prisotne in ki sem jih ob rezanju očitno 'prerezala'. Izgubljene so tavale po mojem stanovanju in do večera tistega dne tudi že odšle. Tako je bilo čutiti, saj sva s psičko preostanek dne spali kot ubiti. Telo je postalo svinčeno, glava zmedena. Tisto sobotno popoldne je bilo namenjeno počitku in nabiranju energije, za katero nisem vedela, da sem jo v debeli uri, kolikor je terapija trajala, toliko porabila.

Ampak prava reakcija je šele sledila. Nedeljo je zaznamovala nenadna slabost, ponedeljek pa je bil izgubljen (vsaj tako sem mislila), še preden se je začel. Komaj sem stala na nogah, glava pa je bila polna nejasnih misli. Za piko na i pa so me napadli še kadilci. Pokojni. Vsepovsod, kamor sem šla, sem vohala cigaretni dim, ki ga sicer ne prenesem. V spalnici, v kuhinji, avtomobilu, celo v trgovini. Vedela sem, da mi sledijo, a nisem vedela, zakaj. »Čistite se in to je logična posledica. Svetlejši kot postajate, bolj vas duše napadajo. Ne pozabite poklicati nadangela Mihaela, kot vam bom svetovala, in jih z ljubeznijo pošljite stran. Vsak dan sproti, začenši z današnjim dnem.« In res sem začela takoj, saj je bil smrad neznosen. Že samo zato sem jih pošiljala stran. Že naslednji dan jih ni bilo več, pa tudi nazaj niso prihajali. Slabo počutje se je sicer razvleklo v cel teden, a se sedaj, po dobrem tednu počutim bolje kot kadarkoli.

In še nekaj sem opazila; po rezanju vezi se ne očistimo le duhovno. Telo se čisti tudi na fizični ravni. Moje je bilo, hvala bogu, tako ali tako že pripravljeno, ker sem ga že prej prijazno negovala, a je sedaj postalo pozorno še na tiste najmanjše podrobnosti, za katere si ne bi mislila, da jih zaznava: začimbe, sol; podrobnosti pač, ki niso le podrobnosti, ampak smetana na kavi. »Bolj kot ste očiščeni, bolj ste dovzetni že za najmanjše spremembe,« me je spodbujala nekaj dni kasneje. In sedaj, po terapiji, ko sta se odprli še srčna in spolna čakra, se prepuščam, dovolim, čutim, sprejemam. Živim. V trenutku. In le ta šteje.

Od malega drugačna

Tudi sama se je, pravi, levila, čeprav je že od otroštva vedela, da je drugačna. »Od malega me je vleklo v cerkev. Ne zaradi nun ali duhovnika, in ne zato, ker sem imela zakramente, enostavno sem čutila, da moram pred nedeljskim izletom s starši še k maši. Ne znam razložiti, a klicu sem sledila,« se zgodnjih otroških let spominja Miklavčičeva. Komaj sedemletna pa ni redno zahajala le v cerkev, ampak tudi v stolnico pod kupolo. »Takrat še nisem vedela kaj dosti o energijah in o tem, da je tam kar tretja najmočnejša energija na svetu, to sem izvedela več let kasneje. A sile so bile močnejše in del energije, ki ji je bila tako že kot otroku zaradi njene neslišanosti odvzeta, je dobila tam. Pod kupolo je zahajala tudi kasneje, v gimnazijskih letih.« Po vsem, kar je preživela, sploh ni čudno. Duša je sama iskala pomoč tam, kjer je doma. V svetlobi. In v stolnici je je bilo takrat največ. In bolj kot se je napajala z njo, bolj glasni so bili. Njeni angeli, nadangeli,  duhovni vodniki. Marsikaj so ji prišepnili in marsikomu je s tem pomagala rešiti življenje. A je najprej morala rešiti svojega. In ga, pravi, tudi je, a le z njihovo pomočjo.

Morje preizkušenj, še zlasti bolezenskih, je leto za letom zaznamovalo njeno življenje, a prav zaradi vseh teh brazd je njena duša postajala vse bolj jasna, čista, jasno slišna in jasnovidna. »Od kar pomnim, sem imela vneto grleno čakro, saj se nisem smela nikoli izraziti; ni bilo pomembno kaj si želim jaz.« V tretjem razredu je nato, kar sredi pouka, morala na operacijo mandljev, sicer bi se aritmija še poslabšala. A stanje se kljub vsemu ni izboljšalo: sledila so vnetja malih mandljev, težave s ščitnico, kronično vnetje ledvičnih čaš (strah), kronični bronhitis (žalost), meningitis, angine in nenadne visoke vročine, pa rane na želodcu in dvanajsterniku … »Najtežje mi je bilo, ker tako rekoč nikoli nisem smela početi ničesar, kar sem si tako močno želela. Ples je bil vedno moje veselje in strast, a ga žal nisem smela trenirati. Tudi pri izbiri študija je bilo enako. Neslišana in nerazumljena s strani staršev pa sem vseskozi čutila, kako pomembno je, da se v sebi osvobodim bolečine.« Njena duša se je tako že od rane mladosti na svoj način upirala enoličnosti, v katero so jo nekako utirili. Ko so bile vse njene energetske ravni prepolni strahu, žalosti, jeze in nezadovoljstva, je zbolevalo tudi fizično telo. »A k sreči sem imela ves čas ob sebi nevidne pomočnike, ki so me vodili in so mi pomagali pri ozdravitvi. Ves čas so mi pošiljali sporočila in nezavedno sem ravnala, kot so mi šepetali.« Nemalokrat je bil odhod iz tega sveta zelo blizu in le z njihovo pomočjo je premagala frustracije, s katerimi so ji, kot pravi, zakodirali otroštvo, mladost. In prišel je dan, ko je zbrala pogum in se postavila na svoje noge. Stran od staršev, od pritiskov, od nerazumevanja, njena duša je kričala le po miru in ljubezni. Podjetje, ki ga je kljub vsemu vodila s strastjo, je prepustila drugim in si dovolila živeti. Čisto po svoje. Danes pomaga številnim, ki iščejo svoje poslanstvo, ki so ujeti v odnosih in vpeti v mrežo nepravilnih odločitev. Tu je, da nam pomaga pri osvoboditvi teže napak, ki smo jih naredili in jih nevede počnemo zaradi strupenih odnosov v otroštvu. Nauči nas, kako razstrupiti dušo in telo in končno zaživeti svoje sanje.

Barbara Černe

Če želite živeti svoje sanje, ji tudi vi pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate. ali jo pokličite na 031 655 499; Ne pozabite pobrskati tudi po spletni strani www.simfonijazivljenja.si.

 

Banner - oglas5

NASLOV UREDNIŠTVA

Revija Preventiva
Cigaletova 5
1000 Ljubljana

Prijava na e-novice

Vas je naša vsebina pritegnila? Če želite biti na tekočem z novimi podobnimi vsebinami, se prijavite na naše e-novice.

Kontakt z nami

+386 (0)51 635 735
info@preventivarevija.si