Uredništvo

Življenju dodajamo leta, letom dodajamo zdravje.
 
Slovenci smo po dolgosti življenja peti narod na svetu. Lepo se sliši.
 
In vendar je, kot vse kaže, tudi pri nas medicina, za srčno-žilnimi boleznimi in rakom, tretji povzročitelj prezgodnjega odhoda s sveta. Že pred desetletji smo zasnovali revijo Zdravje, zdaj pa je tu Preventiva, ki nam bo iz meseca v mesec kazala pot, kako naj skrb za svoje zdravje prevzamemo sami; da bomo dodali življenje letom in letom zdravje.
 
Barbara Černe

Sočutje je oblika povezanosti, ki presega misel in jezik. Je spontano. Sočutje je oblika povezanosti, ker nastane, ko začutimo razumevajočo podobnost z nekom.

Z drugimi besedami, doživimo skupen občutek bolečine. V skupnih čustvih obstaja skladnost, prav tako v skupnem razumevanju. Ko čutimo sočutje, čutimo žalost, razumevanje in skrb za nekoga, ki trpi. Z deljenjem skupne bolečine in s tem tudi žalosti ter skrbi za osebe, ki trpijo, smo prisiljeni prilagoditi naše vedenje do te osebe. Namesto okrutnosti in ločenosti od njih, jim pokažemo usmiljenje in ljubezen.

Spomnite se, ko ste gledali film ali nadaljevanko v kateri je lik doživel nekaj groznega in ob tem trpel, vi pa ste takoj občutili fizično povezanost s tem likom. Povezali ste se s to osebo in jo razumeli ter takoj vedeli tudi, kaj potrebuje. To je sočutje. Sočutje nastane v trenutku, ko izkusimo bolečino, s katero se lahko poistovetimo.

Ko se z nekom/nečim ne moremo poistovetiti, ker se počutimo ločene in drugačne od njih, ne čutimo sočutja. To je razlog uspeha naše mesne industrije. Odrasli smo z našim družinskim psom in ker imamo vez z njim, se poistovetimo z njegovimi izkušnjami. Ideja, da bi pojedli družinskega psa se nam upira, ker do njega čutimo sočutje. Po drugi strani pa se počutimo ločene od krave. Ne poistovetimo se z njo saj se ne čutimo povezani z njo, zato se nam ideja o hamburgerju ne upira. Do krave ne čutimo sočutja. Oseba, ki je doživela skupno bolečino z nekom/nečim drugim in se tega zaveda, je nesposobna povzročiti to isto bolečino nekomu/nečemu drugemu. Zato tisti, ki so preživeli težko zlorabo pogosto popolnoma prenehajo jesti meso.

Ko ne čutimo sočutja, nehote damo energijo okrutosti do stvari / živih bitij, do katerih ne čutimo skupne povezanosti. Če se identificiramo kot popolnoma zdrave, ne bomo imeli sočutja do ljudi, ki so mentalno bolni. Z njimi bomo ravnali, kot da predstavljajo grožnjo družbi in se jezili, ker se ne morejo “čez noč spremeniti in pozdraviti”, jih izključili iz družbe in bili brez občutka za njihove potrebe (ker se ne poistovetimo z njimi) ter na ta način še povečali njihovo trpljenje namesto, da bi ga zmanjšali.

Nobenega sočutja ne čutimo do pajkov. Pomendrali jih bomo s čevljem in verjeli, da smo naredili nekaj dobrega. Veliko bogatih ljudi nima sočutja do ljudi, ki so revni. Ne poistovetijo se z njimi in si predstavljajo, da so leni in kar naprej spreminjajo zakone ter povečujejo življenjske stroške brez zviševanja plač, pri čimer je težje biti finančno uspešen. Bistvo je, da resnično pozitivna in učinkovita sprememba ne more priti od osebe, ki se z drugo osebo ne poistoveti dovolj globoko, da bi razumela njeno perspektivo in njene potrebe.

Sočutje ni abstraktni koncept. Nastane spontano, ko se povežemo s trpljenjem drugega. Potemtakem je vse kar moramo storiti, da bi začutili sočutje in vedeli kaj storiti, da načrtno iščemo načine, s katerimi bi se poistovetili z bolečino drugega. Če se bojimo načrtnega iskanja načinov povezovanja z nekom, se moramo vprašati ZAKAJ? Katera slaba stvar mislim, da se bo zgodila, če se poistovetim s tem ali se počutim blizu tej stvari ali sem isto kot ta stvar? In sočutno moramo izzvati misli, ki pridejo kot rezultat tega vprašanja. Najdi moramo del nas, ki stoji za temi mislimi, ki se boji in imeti sočutje zanj.

Sočutje se zgodi samo, ko ohranjate idejo , da ste drugačni od nečesa. Začne se z iskanjem načinov na katere si enak nekomu ali nečemu. Naredi nasprotno od tega kar je blizu našemu egu, ki gleda kako drugačen si od nekoga ali nečesa. Če nam je težko razviti sočutje do neke osebe, ji namenite čas, bodite prisotni z njo temu, spoznavajte jo, da jo boste razumeli. Po tem (če se sočutje ni pojavilo že po naravni poti) načrtno iščite načine na katere ste enaki tej osebi. Poiščite načine na katere se lahko povežete z njihovo bolečino. Kako je vaša bolečina enaka njihovi bolečini? Ali lahko identificirate njihovo bolečino? Poglejte nazaj v svoje življenje. Kdaj ste doživeli takšno bolečino? Spomnite se, ko ste jo občutili. Spomnite se vaših misli. Kaj ste zares potrebovali takrat, ko ste bili v bolečini?

Povezanost preko sočutja se zgodi spontano, ko zavzamemo to perspektivo in ne perspektive, kjer smo ločeni od drugih in drugačni od njih.

Če nimamo sočutja za osebe in bitja izven nas, je to zato, ker nimamo sočutja za stvari, ki so znotraj nas. Kot ljudje, nimamo sočutja za nas same. Razlog za to je fragmenatcija. Če nimamo možnosti za razrešitev in integracijo travme iz otroštva, se moramo od nje ločiti. V tem trenutku se naša zavest razcepi zaradi nagona samoohranitve. Del nas, ki doživlja bolečino odrinemo od sebe, ga zavrnemo, zanikamo in se mu odrečemo ter se identificiramo z aspektom, ki ne čuti ranljivosti. Ampak, ker način na katerega bi postali dve različni osebi ne obstaja, naš smisel Jaza postane fragmentiran. Tudi če imamo eno telo, v njem končamo s številnimi notranjimi jazi. Nekatere zakopljemo v podzavest in jim nikoli ne dovolimo, da bi videli svetlobo dneva.

Sebe dojemamo kot »drugačne« od dela našega jaza, ki čuti ranljivost in trpljenje v danem trenutku, od njega pa se odcepimo in se ne identificiramo ali poistovetimo  z njim. To je razlog zakaj smo zmožni propagiranja enake zlorabe, ki se je zgodila nam kot otrokom. Zaradi tega razloga nas lahko naši starši prisilijo, da zapustimo naše prave sanje v prid ukvarjanju s stvarmi, ki so glede na njihovo mnenje racionalne in praktične. Kasneje lahko prisilimo naše otroke, da naredijo enako, z bolečino, ki jo je to povzočilo v nas se ne istovetimo več in zato se ne istovetimo z bolečino, ki jo to povzroča v naših otrocih.

Z namenom, da bi izpustili svoje trpljenje, moramo ponovno integrirati aspekte znotraj nas, ki smo jih odrinili z razcepitvijo in se z njimi ne identificiramo več. Zopet jih moramo vključiti kot del sebe in razviti sočutje do »drugega dela sebe«, ki je pravzaprav bil vedno del nas.

Sočutje do samega sebe razvijemo, ko smo prisotni z notranjim otrokom v nas, ko se učimo o njem ali njej in ga/jo razumemo. Naslednji koraki so zelo lahki, ker se boste z notranjim otrokom spontano povezali, ker je to že del vas … Potem (če se ni že zgodilo samo) lahko načrtno iščete načine na katere ste enaki kot vaš notranji otrok. Na kakšen način je vaša bolečina ista kot njegova bolečina? Ali lahko identificirate bolečino notranjega otroka? Naj vam vaš notranji otrok pokaže vašo preteklost. Spomnite se kdaj ste izkusili bolečino. Spomnite se kako ste jo občutili. Spomnite se na kaj ste mislili. Kaj ste zares potrebovali takrat, ko ste bili v bolečini? Kako lahko to ponudite sebi in drugim?

Sočutna povezanost z našim izgubljenim delom se zgodi, ko zavzamemo to perspektivo namesto perspektive, kjer smo ločeni od našega notranjega otroka in drugačni od njega in še huje, ko zavzamemo perspektivo, da smo odrasli in tako otrok znotraj nas niti ne obstaja. Ta proces moramo uporabiti z vsemi našimi odtujenimi deli znotraj sebe. Ko to storimo, bo luč sočutja povzročila integracijo naših razdrobljenih aspektov. Počutili se bomo bolj celostne. Naš sram bo izpuhtel v luči našega sočutja, tako kot sončna svetloba topi led. Zase bomo izbrali dejanja, ki so povezana s sočutjem.

Tukaj je primer. Predstavljajte si politika, ki je krut in diktatorski. Predstavljajte si, da je v svojem otroštvu imel očeta, ki ga je sramoval in zavrnil vsakič, ko ni bil najboljši. Mogoče ga je klical zguba. Ker ni imel načina na katerega bi razrešil svojo bolečino in da bi ohranil ljubezen očeta, se je moral odrezati od dela sebe, ki se je počutil kot zguba in od bolečine svojih lastnih občutenj, da morda ni dovolj dober. Moral se je identificirati z delom sebe, ki je zmagovalec. Zanikati je moral del sebe, ki se nikoli ni počutil, da je dovolj dober. Na stran je moral potisniti vsako čustvo, misel, dejanje ali osebo, ki jo je njegov oče povezoval z zgubami. Sam sebe je moral videti kot drugačnega od njih. Zdaj, ker je ta del potisnil tako daleč stran, se del s katerim je identificiran, ne more več sočutno povezati z njim. Zdaj je on tisti, ki druge kliče zguba. On je tisti, ki se odloča za dejanja, ki povečujejo njihovo trpljenje in si misli, da ga zaslužijo. In dokler si ne bo ponovno lastil tistega dela samega sebe, ki se počuti, kot da ni dovolj dober in do njega čutil sočutje (del, ki je trpel bolečino zavrnitve in zasramovanja s strani njegovega očeta), se ne bo poistovetil z ljudmi, ki jih je pospravil v kategorijo “drugačni od mene, ker so zgube”. Še naprej bo spodbujal ločenost in krutost do teh ljudi in ne bo zmožen zadovoljiti njihovih potreb.

Ta svet deluje kot ogledalo. Fragmentacija v svetu, ki je očitna zaradi stvari, kot so vojne, predsodki in klavnice, je zgolj odsev našega internega stanja fragmentacije. Ko bo sočutje stanje našega notranjega jaza, bo to tudi stanje zunanjega sveta. Temu bo spontano sledila integracija sveta.

Pogosto je veliko lažje čutiti sočutno povezanost, ko nekdo trpi kot pa, ko čuti radost. Trpljenje ima velik vpliv na naše bitje. Videti nekoga, ki trpi na enak način, v nas takoj vzpostavi občutek podobnosti. In če smo odkriti ni radost tista, ki potrebuje naše sočutje, ker ta ni tista, ki ustvarja probleme na tem planetu. Ampak naše pomanjkanje sočutja. In naš način na katerega se nismo odločili, da se globoko poistovetimo drug z drugim in se vidimo kot enake.

Sočutje je najbolj ključna stvar, ki bi jo človeštvo moralo razviti. In zelo odkrito, preživetje naše lastne vrste je odvisno od sočutja. Nismo več na točki, kjer lahko čakamo, da se bo spontano pojavilo. Sedaj moramo narediti korake s katerimi ga bomo prebudili.

Banner - oglas5

NASLOV UREDNIŠTVA

Revija Preventiva
Cigaletova 5
1000 Ljubljana

Prijava na e-novice

Vas je naša vsebina pritegnila? Če želite biti na tekočem z novimi podobnimi vsebinami, se prijavite na naše e-novice.

Kontakt z nami

+386 (0)51 635 735
info@preventivarevija.si