“Preveč počasi je odpiral kljuko in predolgo je mencal, potem ko je vstopil v predsobo. Že ko se je sezuval, sem vedela, da bo spet cel hudič. Tako kot vsako soboto, je tudi to zamudil na kosilo. A nič ne bi bilo narobe, če ne bi bil spet opit.”

“Ko je bil takšen, je mama znorela. Normalno, vsaka bi. A tokrat ni. Še mene je presenetila. Ponudila mu je juho. Gobovo. Takšno, ki jo ima najraje. Da bi mu pokazala, da zmore. Iti preko vsega in spregledati napako. Ki jih je bilo že za cel ocean. A presneto. Ravno toliko je bil vinjen, da je bil sam sebi napoti in da mu je šla še ona na živce. Stisnila je zobe in mu kljub vsemu prijazno postregla. Kar naenkrat jo je zalučal v steno. Juho. Ona v jok, jaz pa v šok. Cela sem se tresla. Raje ne povem, kako sem trpela, ko sem ju takole leta in leta opazovala,” se spominja danes že odrasla ženska, ki ne želi biti imenovana. Vse preveč spominov na burno otroštvo, ki je bilo zaradi očetovega pitja skaljeno. Delčkov otroških dni se spominja kot bi se zgodili včeraj. Čeprav mu je že davno odpustila, pa se še danes z žalostjo v srcu spominja trenutkov, ki so močno načeli družinske odnose. Pustili so rane v srcu, ki so se težko zacelile. Počasi bo treba brisati še spomine, pravi.

Al kohl

‘Ko je alkohol po naključju pred več kot 700 leti pred našim štetjem odkril arabski kemik v upanju, da je odkril eliksir življenja, še ni slutil posledic svojega odkritja za človeštvo. Brezbarvno tekočino, ki je pričarala prijetno počutje, je poimenoval al kohl (fina, plemenita snov). Toda že v času svojega življenja je lahko spoznal, da je to nevarna tekočina, ki uničuje ljudi in njihovo zdravje ter prinaša bedo, trpljenje in bolezen. Kljub temu je danes alkohol najbolj razširjena droga. Pitje alkohola je pogost spremljevalec različnih dogodkov, tako na osebni kot na družbeni ravni,’ je v knjigi Alkohol v Sloveniji – trendi v načinu pitja, zdravstvene posledice škodljivega pitja, mnenja akterjev in predlogi ukrepov za učinkovitejšo alkoholno politiko, ki jo je leta 2014 izdal Nacionalni inštitut za javno zdravje, zapisala mag. Marjetka Hovnik Keršmanc. In za marsikaterega slovenskega alkoholika se je vse začelo v družbi. Pa je res kriva družba?

“Mladi smo bili in hodili smo na veselice. Ampak nekdo zmore in neha piti, drug ne more, saj nima meje. Takrat se mi še sanjalo ni, da se mi bo življenje obrnilo na glavo in da bo moj zakon ogrožen,” se začetkov zakona z danes odzravljenim alkoholikom spominja Suzana Rek. Po poklicu medicinska sestra, zaposlena v Splošni bolnišnici Celje, mu kljub svojemu znanju takrat ni znala niti zmogla pomagati. “Kamorkoli smo šli ali kadarkoli smo dobili obisk, se je napil. Prvih petnajst let je še nekako šlo, potem pa nisem več zdržala. Čedalje bolj me je motilo dejstvo, da pije, da me žali, morda še bolj zato, ker je bil tudi moj oče alkoholik in sem bila tega sita že od doma. Čez to zgodbo sem šla že v otroštvu in najbrž je bilo zato vse toliko bolj grozno in moteče. Žalostno, moški se za svoja dejanja nikoli ne bodo opravičili. Skregala sva se, še preden sem ga sploh pogledala, zavohala. In to je bil idealen izgovor (zanj), da je lahko pil naprej,” se spominja časov, preden je moral na zdravljenje.

Premalo odgovornosti?

Otrok nimata, denar ni bil nikoli problem, časa je bilo veliko, obveznosti pa premalo. “Če zdaj zavrtim čas nazaj, lahko rečem, da sva imela premalo obveznosti, odgovornosti skoraj ne, uživala sva in vse jemala zlahka. A to ni razlog, da je šlo vse tako daleč. Pravi razlog je odvisnost. Priznam. In odvisnik ima vedno milijon izgovorov,” odkrito spregovori Danijel Rek, Suzanin mož, ki, odkar je prišel iz zdravljenja, vodi društvo Klub zdravljenih alkoholikov v Žalcu. “Sodu je izbilo dno, ko me je zasačil šef. Zjutraj, ko sem prišel v službo, mi je dal za pihati. Najbrž ni treba posebej poudariti, da sem imel alkohola v krvi čez vse razumne meje. Dobil sem ultimat: ali grem na zdravljenje ali izgubim službo. Nekaj let pred upokojitvijo sem se torej odločil za zdravljenje.”

Življenje podrejeno piksni

Ni bilo lahko, a danes mu ni žal. Žal mu je le, da ga šef ni že prej zalotil. “Največja težava je okvarjena kontrola nad popitim alkoholom. Če okvare ni, greš do šanka, spiješ pivo in greš domov. Če zgubiš kontrolo, te meje ni in piješ, dokler ne padeš dol. Pil sem na vsaki veselici. Ne kave ali soka, tega nisem znal. Pivo, špricer, karkoli, samo da je bil alkohol. Vsako stvar, ki sem jo počel, sem podredil pijači. Zmeraj več popitih kozarcev. Možgani zahtevajo določeno količino popitega alkohola, da lahko funkcionirajo. Toleranca je zmeraj višja. Spil sem tudi do dvanajst steklenic piva na dan. Včasih je hudo, pa si rečeš, ne bom več pil; po nekaj dneh, ko se stanje izboljša, pa hitro spet potoneš in to se ponavlja v nedogled, zabredeš čedalje globlje. Ni druge rešitve, kot da se odločiš in si rečeš ‘nikoli več niti kozarčka’. Težava se je stopnjevala do te mere, da sem že zjutraj moral piti, da sem lahko čez dan normalno funkcioniral. Fizičnega nasilja še ni bilo, verbalno pa razvrednotiš sebe in druge in postaneš žival. Prideš v fazo, ko ne upoštevaš ne družbenih norm, ne policije, vse je podrejeno piksni.”

Že devet let je abstinent in na to je izjemno ponosen. “Nikoli več ne bom pil alkohola. Ne upam si.” In tako je zgled tudi drugim, ki tedensko prihajajo na skupinska srečanja. Vse po tem, ko so že zaključili trimesečno zdravljenje. “V Vojniku smo bili zaviti v vato, po treh mesecih pa smo se morali soočiti z realnostjo. In bila je hujša kot tista, kakršno smo poznali pred prihodom tja. Na zdravljenju smo osvojili bolj teoretična znanja in ugotovili, kaj odvisnost od alkohola sploh je. Po vseh abstinenčnih krizah, eni smo bili psihično, drugi celo zdravstveno na tleh, začneš šele dojemati, kdo si. A to je le priprava na vstop v kruto realnost, ki ji lahko spet podležeš ali pa tudi ne. Brez ženine podpore, ki mi sedaj pomaga tudi v društvu, bi bilo bistveno težje. In najbrž tudi drugim,” pove in povabi vse, ki se soočajo s podobno težavo, da se pridružijo skupini, saj je tu, ob strokovni podpori seveda, osebnostna rast in delo na sebi bistveno lažje, kot če bi bili prepuščeni sami sebi.

Sprememba na celi črti

“Edina rešitev je to, da se ves čas družimo s sebi enakimi. Tudi način življenja se po zdravljenju spremeni. Ne moreš imeti istih prijateljev, ne moreš zahajati v iste lokale, povsem je treba spremeniti življenje,” še dodaja Danijel. “Pomembno je, da oseba dojame, da bo treba vse spremeniti. Najprej pri sebi, nato v družini, v družbi, v službi, povsod. Za marsikoga je zato po zdravljenju včasih veliko težje kot pred zdravljenjem. Zlasti za svojce, še zlasti za žene zdravljenih alkoholikov. Marsikatera prizna, da je bilo lažje takrat, ko je pil, ker je takrat lažje funkcionirala: lažje ga je imela pod nadzorom, po zdravjenju pa se to spremeni in zahteva veliko prilagajanja. Od obeh,” pravi diplomirana medicinska sestra, Darinka Pavlič, strokovna sodelavka društva. Delo v skupini, ki se ji pridružijo tudi svojci, je zato včasih v veliko podporo in olajšanje. “V skupini se pogovarjamo in udeležence spodbujamo k vsemu, za kar prej niso imeli časa oziroma kar so radi počeli, preden so se zapili.” V društvu tudi kolesarijo, berejo, pišejo in vsako leto izdajo glasilo. Udeležence spodbujajo, da napišejo, karkoli čutijo, in to tudi objavijo, ter jim tudi na tak način krepijo samopodobo. V skupini jih je okoli šestdeset, med njimi pa je tudi nekaj žensk. Najmlajša je stara okoli trideset, najstarejša pa okoli 70 let. Najdaljša abstinenca traja 27 let.

Rebeka Cimerman Kac, prav tako diplomirana medicinska sestra, zaposlena na psihiatričnem oddelku bolnišnice Vojnik, ugotavlja, da ženske dlje časa vztrajamo. “Ženske dlje časa trpijo, preden naredijo korak. Pa naj bo to v eni ali v drugi vlogi. Ko pa gre za moške, vidim, da imajo vedno več podpore kot ženska. 239 dni sem članica tega kluba in vse četrtke podredim tem srečanjem. Sedaj bolj razumem takšne bolnike, čutim več empatije,” poudarja Cimermanova, ki ima sicer kar 27 let izkušenj na psihiatriji, od tega deset let na psihoterapevtskem oddelku.

Slovenija v vrhu

Tvegano in škodljivo pitje alkohola sta globalna javnozdravstvena problema, saj za njunimi posledicami letno umre več milijonov ljudi, med njimi več tisoč mladih. Slovenija sodi v sam evropski vrh popitega alkohola. Registrirana poraba alkohola se je v obdobju 2000–2010 v Sloveniji gibala med 10,3 in 13,5 litra čistega alkohola na odraslega prebivalca na leto. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) se Slovenija po skupni, to je po registrirani in neregistrirani, porabi alkohola na prebivalca uvršča na peto mesto med državami članicami Evropske unije. Kot še poudarjajo v knjigi, narašča število abstinentov in čezmernih pivcev, pa tudi visoko tvegano opijanje. Tako kot v EU je tudi v Sloveniji več moških pivcev, čezmerno opitih pa je več v vzhodnem kot v zahodnem delu Slovenije.

Umrljivost narašča na račun ciroze jeter, hospitalizacij je sicer manj, a so hospitalizirani zdravstveno bolj prizadeti. Med vzroki za smrt je na prvem mestu alkoholna bolezen jeter, pri hospitalizacijah pa duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja alkohola. Bolj prizadeti so moški, in sicer prebivalci vzhodne kohezijske regije in prebivalci spodnjeposavske regije.

Opiti šolarji nad mednarodnim povprečjem

Težava tveganega pitja alkohola se razrašča tudi med slovenskimi mladostniki. Več kot četrtina petnajstletnikov pije alkoholne pijače vsaj enkrat tedensko, kar je nad mednarodnim povprečjem. Pijejo že 13-letni in celo mlajši – in tudi po tem smo nad mednarodnim povprečjem. Raziskave kažejo, da se dekleta po deležu opitih približujejo fantom. Razlog? Dostopnost alkohola doma in v družbi, pitje staršev in slab starševski nadzor. “V Sloveniji prevladuje toleranten odnos do alkohola, saj smo vinorodna dežela z dolgoletnim izročilom pridelovanja piva in žganja, okolje in družbena klima sta pitju alkoholnih pijač naklonjena in ga spodbujata, dostopnost alkoholnih pijač, zlasti cenovna, je velika, ozaveščenost javnosti in politike o tej problematiki pa je slaba in v povojih, kar vse posledično vpliva na veliko količino alkoholnih pijač v Sloveniji,” pišeta Barbara in Mercedes Lovrečič v omenjeni knjigi. Kot še navajata, se Slovenija po podatkih SZO uvršča med sedem držav z najmanjšim deležem moških na svetu, ki v zadnjem letu niso pili alkohola. Največ popitega alkohola na svetu se popije v EU, in sicer v povprečju 11 litrov čistega alkohola na odraslo osebo (staro 15 let in več) na leto, kar je 2,5-krat več od svetovnega povprečja. Leta 2002 smo Slovenci spili največ piva (44 %), sledilo je vino (34 %) in žganje (23 %). Natančnejši obseg porabe neregistrirane proizvodnje alkohola sicer ni znan, vendar je ocenjen na 5 do 7 litrov čistega alkohola na leto na prebivalca, starejšega od 15 let. Kljub temu da se je poraba alkohola v nekaterih evropskih vinorodnih državah (kot sta npr. Francija in Španija) občutno zmanjšala v zadnjih 10 do 15 letih, takšnega trenda v Sloveniji ni zaznati. (http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javno_zdravje_09/Alkohol_Stanje_v_Sloveniji.doc)

Več kot tretjina odraslih moških in približno 10 % odraslih žensk je rizičnih pivcev ter približno 10 do 15 % odraslih je alkoholikov.

Zdravljenje alkoholizma

Po drugi svetovni vojni so se pojavili politični predlogi za znižanje porabe alkohola, toda brez posebnega uspeha. Program zdravljenja odvisnosti od alkohola se že več kot 40 let izvaja v 5 psihiatričnih bolnišnicah po vsej državi (Ljubljana, Ormož, Vojnik, Begunje na Gorenjskem, Idrija). Inštitut za varovanje zdravja RS je v letu 2004 evidentiral 3.950 primerov hospitalizacije in 91.278 bolnišničnih dni zaradi alkoholizma (kar je 4,2 % vseh bolnišničnih dni v Sloveniji). Povprečno trajanje hospitalizacije je v letu 2004 znašalo 23,6 dni. Poleg omenjenih ustanov poteka organizirano ambulantno zdravljenje alkoholizma tudi v nekaterih drugih zdravstvenih ustanovah (npr. Splošna bolnišnica Maribor). Društev oziroma klubov (o)zdravljenih alkoholikov je po nekaterih ocenah v Sloveniji približno 100, večinoma pa jih vodijo socialni delavci, medicinske sestre ter splošni ali družinski zdravniki. V poznih 70. letih so se v Sloveniji pod vodstvom dr. Janeza Ruglja začeli razvijati nekateri sodobnejši terapevtski programi zdravljenja alkoholizma, ki so temeljili na delu znanega hrvaškega psihiatra dr. Vladimira Hudolina.

Ne le smrtnost, tudi stroški

Leta 2005 je bilo zaradi alkoholu neposredno pripisljivih bolezni, poškodb in zastrupitev 1.587 primerov začasne odsotnosti z dela (0,2 % vseh primerov bolniškega staleža). Povprečno trajanje ene začasne odsotnosti z dela zaradi teh vzrokov je bilo 56,4 dneva. Ocenjeni stroški začasne odsotnosti z dela, ki temeljijo na povprečni bruto plači, so v letu 2004 znašali 3,5 milijona evrov (839,8 milijona tolarjev). S pomočjo metode človeškega kapitala je izračunana izguba prihodnjega zaslužka za prezgodaj umrle osebe zaradi alkohola v letu 2004 znašala 58,8 milijona evrov.

Slovenija je sicer bolj poznana kot vinorodna dežela, vendar pa je v nekaterih delih države tradicionalna tudi proizvodnja piva in žganih pijač. Po nekaterih ocenah naj bi bila kar polovica slovenskih družin tako ali drugače vpletena v proizvodnjo alkoholnih pijač (zlasti vina ali žganih pijač) in večina te proizvodnje ni pod državnim nadzorom. V Sloveniji je dokaj trdno zakoreninjeno razmišljanje, da je pitje alkohola povsem normalno, biti pijan pa naj tudi ne bi bilo nič nenavadnega. Bolj nenavadno je potemtakem v naši državi biti abstinent, zato je omejevanje porabe in preprečevanje škodljivih posledic rabe alkohola še toliko težje.

Barbara Černe