»Danes je v Evropi sedem milijonov dementnih, v Sloveniji že dvaintrideset tisoč. Do leta 2040 jih bo trikrat toliko. Bolezen, ki jo povezujemo s staranjem, danes trka na vrata praktično vsake družine v Sloveniji,« opozarja predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti in predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki, prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

»Dolgo časa demenca ni bila spoznana kot bolezen, ampak kot obvezni del staranja. Šele ob začetku prejšnjega stoletja je medicina z začudenjem ugotovila, da imajo zelo pozabljivi ljudje, poleg znakov staranja, v možganih bolezenske spremembe. In vendarle je večino prejšnjega stoletja kljub temu spoznanju medicina zavestno zanemarjala možganske bolezni iz različnih razlogov. Danes postajajo bolezni možganov epidemija 21. stoletja in izziv za gospodarstvo,« pravi prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Posredni in neposredni stroški demence naj bi po lanskoletnih podatkih znašali odstotek svetovnega BDP-ja. »Stroški zdravljenja so večji kot pri zdravljenju raka in srca skupaj,« še poudarja.

Ko se v možganih pojavi neka bolezen, redkokdaj ali nikoli ne zajame celotnih možganov. Običajno propada samo en del. Za Alzheimerjevo demenco je značilno to, da se te spremembe pojavijo predvsem v dveh predelih možganov. En je evolucijsko gledano zelo star in skrit globoko spodaj v možganih za našimi ušesi in proti sredini glave. »Ker oblika spominja na morskega konjička, so ga tako tudi poimenovali, hipokampus. V drobceni, na videz nepomembni strukturi, so shranjeni vsi naši spomini. Ko je prizadet ta del, bo prvi znak to, da se ne spomnimo, kaj je bilo včeraj,« pravi. Drugi del možganov, v katerem se običajno zgodi patološki proces, je temenski reženj, na vrhu naše glave, kjer je center orientacije v prostoru. Ko je prizadet ta del, oseba običajno pozabi, kje je ali kam je namenjena.

Krive so beljakovine

»Celice začnejo propadati zaradi kopičenja beljakovin v možganih. Beljakovine celice zadušijo in možgani začnejo propadati. Ene se naselijo med možganske celice, imenujejo se amiloid (amiloid beta), druge, tao, pa se naselijo v možganske celice in jih uničujejo od znotraj, zlasti celice hipokampusa in celice temenskega režnja. Vzrokov v devetdesetih odstotkih ne poznamo, v desetih odstotkih pa so za bolezen krivi geni, ki jih dobro poznamo. Pri nekaterih se demenca pojavlja iz generacije v generacijo in tam vemo, katere gene moramo iskati,« pojasnjuje prof. dr. Pirtošek. Medicina je toliko napredovala, da ugotovi znake, še preden se pojavijo znaki bolezni: »Za nevrodegenerativne bolezni, tudi Parkinsonovo, danes vemo, da se ne začne takrat, ko se začne tresti roka, ampak desetletja prej. Oseba pri štiridesetih, recimo, že lahko ima spremembe v možganih, a do izbruha bolezni lahko ne pride še pet, deset ali petnajst let.«

Do pravega zdravila še daleč

»Do trenutka, ko je v Ameriki Ronald Reagan javno potrdil, da ima Alzheimerjevo demenco, zdravila ni bilo. Potem ko so za raziskave namenjali milijone, pa smo dobili zmerno učinkovita zdravila. Z njimi smo zvišali nivo tekočine, nevrotransmiterja acetilholina, ki povezuje dialog možganskih celic med seboj. Kopičenje beljakovin namreč povzroča, da se raven tekočin zniža, z zdravili pa te spet uravnamo. Žal s tem ne odpravimo osnovne težave, to je vzroka za kopičenje beljakovin v možganih in njihove odstranitve,« pojasnjuje Pirtošek in nadaljuje: »Sledilo je novo depresivno obdobje, ko je farmacevtska industrija ugotovila, da so zdravila za demenco ekonomsko pokopališče in da se njihov razvoj ne izplača. Raje so vlagali v viagro, v zdravila, ki hitro pokažejo učinke. Potem, ko je postalo jasno, da resnično trka na vrata ogromna epidemija, so se prebudili politiki in pritisnili na farmacevtske družbe, da pohitijo z razvojem zdravil.« S strategijo za spopadanje z demenco do leta 2020 so se zavezali, da bodo našli finančna sredstva za mrežo spominskih centrov za ozaveščanje o tej bolezni, za raziskovanje, pa za pravno zaščito in socialno obravnavo bolnikov z demenco. »V Ljubljani smo ujeli zadnji vlak in se priključili v raziskave novih zdravil, s katerimi bomo lahko odplavili odvečne beljakovine iz možganov. Pri eni skupini bolnikov bomo uničevali amiloid, pri drugi skupini pa tao. Vzrokov za nastanek beljakovin pa še nekaj časa ne bomo poznali.« Kot še poudarja, slovenski laboratorij, pa naj bo še tako dober, ne bo mogel nič narediti, če bo delal sam zase: »Treba bo sodelovati z ostalimi evropskimi državami, Slovenija žal zaostaja. Litva, Estonija, Bolgarija in Romunija, ki so bile pred desetimi leti daleč za nami, so nas močno prehitele, prav tako Češka in Poljska. Kriva je birokracija; imamo toliko hiperregulacije, toliko institucij in pisarn, da sami sebe dušimo.«

110 let od prve diagnoze

Letos sicer obeležujemo 110. obletnico od prve diagnoze. Novembra leta 1901 je na vrata nevrološke nevropsihiatrične klinike v Frankfurtu potrkal popolnoma izčrpan mož, ki je pripeljal svojo ženo Avgusto, ki že nekaj let ni nikogar prepoznala, niti svojih lastnih otrok, bila je patološko ljubosumna, izgubljala se je, pri govoru se je zatikala, velikokrat je govorila nepovezane neumnosti; mož ni zmogel več skrbeti zanjo, zato jo je predal zdravniku, Alojzu Alzheimerju. Do tistega časa so demenco povezovali s starostjo v najboljšem primeru in z obsedenostjo s hudičem v najslabšem primeru. Avgusta je takrat imela 51 let in Alojz Alzheimer je bil presenečen, saj še ni videl osebe, ki bi imela tako čudne simptome; bolnici se je posvetil, preživljal z njo veliko ur, si skrbno zapisoval opažanja in se čudil simptomom. Vse bolj je postajal prepričan, da vendarle gre za bolezen, za spremembe v možganih. Tako so minevala leta, Avgusta se ni nikoli vrnila v družino in leta 1905 je umrla. V tem času je Alzheimer odšel v Műnchen, kjer je imel laboratorije in mikroskope. Ko je Avgusta v Frankfurtu umrla, so se kolegi odločili, da shranijo njene možgane in mu jih pošljejo v Műnchen. Alzheimer jih je dal pod mikroskop in opisal spremembe, kot jih poznamo in opisujemo še danes. S tem je v mapo medicine zapisal novo bolezen – ki jo je njegov šef njemu v čast poimenoval Alzheimerjeva demenca.

Pred stotimi leti je bila povprečna življenjska doba pod 50 let. V porodnišnici pa se prav zdaj rojeva punčka, ki bo imela več kot 50 odstotkov možnosti, da bo doživela svoj stoti rojstni dan. V stotih letih smo za enkrat podaljšali življenjsko dobo.

V Sloveniji je dementnih 32.000 oseb, do leta 2040 jih bo trikrat več!

Zdravnik in direktor zdravstvenega centra Rothfeld za integrativno medicino v Massachusetssu, Glenn S. Rothfeld, pravi, da je amiloidna obloga le zapozneli simptom globlje težave. Pravi, da možgani potrebujejo pravo gorivo, da lahko normalno delujejo, to je glukozo, B vitamine, holin, fosfor in številne druge. Ko smo mladi, imamo dobro prebavo, ki nam pomaga, da dobimo ključna hranila, tudi če ne jemo najbolj zdravo. Ko smo starejši, je težje dobiti prava hranila iz hrane, ne glede na to, kako zdravo jemo. Najpogosteje zato, ker se prebava in metabolizem upočasnita. Kljub temu da morda pridobivamo na teži, možgani stradajo, ker ne dobivajo potrebnih hranil. Dobimo občutek 'megle' v glavi. Možgani stradajo, kar se najprej pokaže kot 'megla v glavi'. Kmalu se trenutki 'izgube' začnejo pojavljati vse pogosteje. Slabša prebava je eden od najpomembnejših razlogov, da naši možgani stradajo. Kot pravi dr. Rothfeld (več na https://pro.nutritionandhealing.com/NAH160115A/LNAHS438?h=true), lahko težavo rešimo s koktejlom superhrane, s katerim nahranimo izstradane možgane. Ena od glavnih sestavin pa so srednjeverižni trigliceridi. Ker se absorbirajo neposredno v kri, že majhne količine zadoščajo, da spreobrnemo blažje oblike duševnega upada. Če jih kombiniramo z ostalimi sestavinami, pa delajo čudeže.

Med zdravilna hranila sodijo še:

  • kaprilna kislina in kokosovo olje
  • koencim Q10
  • koralni kalcij
  • ginkgo biloba
  • omega-3 maščobne kisline
  • osfatidil serin