Raznovrstne trave na mnogih dvoriščih nimajo prostora. V mnogih primerih je dvorišče le prostor za enovrstno trato, na kateri pa ne moremo občudovati čudovite belo-rumene-roza-vijolično-modre cvetoče preproge. Na enovrstni, zelo nizko pristriženi trati ne moremo občudovati metuljev, saj na taki trati zanje ni ničesar privlačnega. Vse, kar ima širše liste, na taki trati ni zaželeno – tako tudi regrat. Dogaja se, da ljudje, ki živijo na vasi, na svojem zemljišču ne morejo nabrati regrata, ker je regrat na njihovi trati pač neželen plevel. Tudi na podeželju hočejo ljudje imeti angleško trato. Zakaj? Saj ne živijo v angleškem predmestju z angleško trato pred vhodom v svoje domovanje. Zakaj ne maramo raznolikosti na svoji parceli, obenem pa smo ponosni na raznolikost slovenske narave?

 

Še ne dolgo nazaj so na podeželju zadaj za hišo obdelovali manjšo njivico ali vsaj večji vrt. Danes so to velikokrat neobdelana zemljišča, ki se jih samo kosi. Na teh zemljiščih raste tudi kaj cvetočega – regrat, detelja, marjetice… Ko zacvetijo, priletijo čebele (v današnji krajini brez cvetočih travnikov, brez živih mej (mejic) med kmetijskimi zemljišči jim primanjkuje paše), a se to zanje velikokrat slabo konča – v masakru košnje s kosilnico sredi dne, ko so cvetice v polnem razcvetu. Verjamem, da ljudje tega ne počnejo namerno, temveč v pretirani skrbi za urejenost zemljišča sploh ne opazijo življenj, ki nato ugašajo skupaj s pomendranimi, sesekljanimi cveticami. Opazite to in kosite proti večeru, ko čebele odletijo v panje!

 

Ob hišah v Sloveniji vedno pogosteje rastejo umetelno oblikovane rastline in eksotične rastline, za domače sadne vrste pa je na dvoriščih vedno manj prostora. Pri nas se stremi za nečim tujim, zanemarjamo pa tisto, kar je naše – kar je prvobitno naše, kar je del naše biti. Ne hlastajmo za pusto, lepuškasto urejenostjo! Če živimo na vasi, si dovolimo biti vaščani – tisti, ki na svoji parceli lahko naberejo regrat, utrgajo jabolko, češnjo, … – vse to je privilegij življenja na vasi. Ta privilegij večini v mestih ni dosegljiv (lahko pa bi tudi bil, kar kažejo številni primeri mest, kjer so začutili svojo odtujenost od narave, pa so začeli vzpostavljati urbane vrtove in javne sadovnjake).

 

Mnogim je moteče, da z dreves in grmovnic odpada listje na trato, da pod krošnjo drevesa trava ne raste tako bujno. Toda, če trava ne raste bujno, je to tudi prednost, saj je potrebne manj košnje. Pogosta košnja spodbuja rast trave in smo v začaranem krogu potreb po pogostih košnjah. Tam, kjer veliko hodimo po travi, le-ta ne sili v višino. Zato je trato smiselno imeti tam, kjer se veliko gibljemo. Druge dele zemljišča pa je smiselno čim bolj zasaditi – s tem prispevamo k manjšemu pregrevanju v sončni pripeki in prispevamo k biotski raznovrstnosti – k raznolikosti.

 

Mogoče nas bo izkušnja z virusom, ki nas je prisilil v izolacijo na svojem zemljišču, naučila, da na svojem zemljišču (še zlasti na vasi) ni smiselno imeti le prvovrstne travice (kot na prestižnem teniškem igrišču), temveč lahko svoje zemljišče vsaj delno izrabimo tudi za samooskrbo s sadjem in zelenjavo. Voda, ki jo bomo porabili za zalivanje vrtnih rastlin, bo veliko koristneje uporabljena, kot pa voda za zalivanje tratice. Še zlasti se je potrebno zamisliti, če se za zalivanje uporablja težko pridobljeno pitno vodo iz vodooskrbnega sistema (v Spodnjem Podravju je za to, da je voda sploh pitna, potrebno dodajati vodo iz globinskih vodnjakov; ta voda je predragocena za zalivanje trat, zato je potrebno ujeti čim več meteorne vode za kasnejše zalivanje). Če pa se pri oskrbi trate uporablja še razna kemijska sredstva, pa je to še dodatno onesnaževanje podtalnice.

V teh kriznih virusnih časih, ko bi se naj bolj zavedali svoje ranljivosti, je skrajni čas, da razmislimo o mnogih svojih ravnanjih, ki niso dobra za našo prihodnost (že tudi niso dobra za našo sedanjost). Naredimo preskok v naših ravnanjih, spremenimo jih na bolje! Naši zanamci nam bodo hvaležni, če bomo ubrali ravnanja, prijazna do našega okolja. Glede na to, da se podnebne spremembe odvijajo vedno hitreje, pa ne gre samo za zanamce, temveč že za nas in naše otroke.

 

Danica Hren