Nekateri od nas so učitelji, nekateri zdravilci, drugi gradbeniki, spet tretji umetniki, nekateri so tu samo, da dobijo izkušnjo. Eni so mirni in tihi, spet drugi glasni in strastni. Kako dolgočasno bi bilo, če bi bili kopija drug drugega. Zato je ideja, da bi množica ljudi delala ali razmišljala enako, utopija. Individualnost in edinstvenost sta tu z razlogom. A v resnici nismo drugačni, ker vsi prihajamo iz istega vira.
Ne glede na to, ali smo miren in tih zdravilec ali glasen in strasten govornik, ko delamo tisto, kar nas veseli, nas to napaja z močjo. Takrat si želimo postati še boljši in še bolj izvirni, resnična različica sebe – in takrat smo rešeni.
Če to naredimo, samodejno začnemo pomagati tudi drugim, 'pravim' ljudem: tistim, ki imajo podobno vibracijo kot mi, ki so pripravljeni in odprti za deljenje in prejemanje. In tisto, kar ni v resonanci, se bo začelo sámo oddaljevati. Višje kot vibriramo, prej bodo slabe navade odpadle same od sebe. Tukaj ni prisile, ni skrbi, ni prepričevanja in nič več ne pritegnemo nižjih vibracij, ker živimo, kot želimo. Samo nadaljujmo po poti, ‘po svoje’ in uživajmo v izkušnjah in spoznavanju z zavedanjem, da morda nekaterih ljudi na naši poti ne bomo več srečali. In to je dobro. Ne pozabimo, tu nismo zato, da bi rešili slehernega, ampak zato, da uživamo, se učimo in rastemo ter pozitivno vplivamo na kakršenkoli razumni način.
Samo ko delujemo tako, da delamo zase, da osvetljujemo svojo najsvetlejšo plat, spodbujamo druge, da naredijo isto. To ni nekaj, česar se morajo naučiti, to je nekaj, kar jim ponudimo, da vidijo, njihova osebna izbira pa je, da to storijo.
Ni nam treba enako delovati ali misliti, občutimo pa lahko podobno (bolečina je bolečina, kri je rdeča, solze so mokre); imamo nekaj skupnih občutkov ljubezni in sočutja, enak občutek, da želimo našim svojcem in prijateljem vse najboljše, in notranje zavedanje, da nas vsi ne bodo gledali enako. Kakršenkoli napredek, pa čeprav majhen, je še vedno napredek, z izjemo napredka, ki nam krade svobodo. Nikoli ne podcenjujmo moči ljubezni z daljave.
Vsi se trudimo, da bi razumeli svojo resnično naravo in občutili hvaležnost za to kratkotrajno izkušnjo na zemlji. Trudimo se narediti jo lepšo, boljšo, kot smo jo našli in v katero smo se rodili. Vsak od nas je neke vrste cvet, vsak s svojim lastnim vonjem in vibracijo, skupaj pa tvorimo magično aromo. Občutimo lepoto, ki jo ustvarjamo v svoji edinstvenosti. Poiščimo lepoto in omejene možnosti v nas in jih obrnimo v ljubezen – in to izrazimo.
Ni pomembno, kakšne barve smo, koga ljubimo, kaj delamo s svojim časom, od kod prihajamo ali v kaj verjamemo, dokler preprosto verjamemo vase in si prizadevamo živeti svojo lastno različico življenja. Ko živimo življenje zase in ko smo polni samozavesti in ljubezni, resnično občutimo srečo in si ne moremo pomagati, ko želimo pomagati še drugim. To postane naravni odziv. Želimo, da tudi drugi občutijo občutek svobode, ki smo ga sami izkusili, neverjetno svobodo, ki spi v nas, dokler je ne prebudimo.
