Wikipedija opisuje, da je duhovnost pojem, ki se lahko nanaša na nematerialno resničnost, na stanje zavesti, v katerem se človek predaja odkrivanju svojega bitja in duha.
Duhovne prakse, med katere sodijo meditacija, molitev in kontemplacija, so namenjene razvoju posameznikovega notranjega življenja. Tovrstne prakse pogosto vodijo k izkustvom povezanosti s splošno resničnostjo, z naravo in s kozmosom. Duhovnost je pogosto pojmovana kot vir navdiha ali orientacije v življenju. Lahko vsebuje verovanje v nematerialne resničnosti ali doživetja transcendentne narave sveta. Sama sem bila še nekaj časa nazaj prepričana, da so duhovni ljudje duhovniki in tisti, ki verjamejo v boga, katerekoli vere že, ki molijo, cele dneve meditirajo in delajo samo dobre stvari ter pomagajo ljudem. Za nekatere je tudi to zelo občutljiva tema, saj za njih pomeni, da če si duhoven, si versko opredeljen in veliko moliš.
No sama sem drugačnega mnenja. Mislim, da je duhoven človek tisti, ki dela na sebi. Lahko meditira in ni nujno, da je meditacija ravno sedenje v tišini. Zanj je lahko meditacija tek v naravi, sprehod, branje knjige, pletenje, karkoli posameznika veseli in kar rada počne. Če to dela s srcem, da umiri um, toliko bolje. Duhoven človek si lahko, če si empatičen, ko deluješ v skladu s sabo. Spreminjaš se in rasteš, skrbiš za svoje zdravje, za zdravo telo. Delaš tisto, kar te veseli in se izogibaš stresu. Delaš za svoj zakon in ne uničuješ drugega, zavedaš se svojih dejanj in posledic. To, kar želiš dati in izkusiti (dobrega) na sebi želiš tudi drugim in jim dovoliš, da počnejo, razmišljajo tako kot sami želijo. Ne vsiljuješ svojih misli in idej, razen, če te za to prosijo. Vsak oseba je svet zase in vsak išče svojo resnico. Tudi, če se vam zdi, da nekaj nekdo počne ali misli narobe, je to njegova pot. Lahko da mu je namenjena, če pa ne, bo pa sam prišel do zaključka in začel razmišljati drugače. Vedno lahko podate svoje mnenje o tem kako bi vi ravnali, če bi bili vi na njihovem mestu. Ljudje namreč zelo radi opazimo napake drugih in to, kaj drugi delajo narobe. Pri tem običajno občutimo jezo in seveda obsojamo. S prstom kažemo na druge a se potem, kot pravi rek, ko kažemo s prstom na drugega, trije obrnejo nazaj k nam.
Vedno v življenju imamo dobre in slabe trenutke. Nikogar ne poznam, ki bi bil kar celo življenje srečen. Je pa zaželeno, da vedno stremimo k sreči. Kadar nismo srečni, začnemo bolehati. Vedno se vse zgodi z razlogom. V življenju resnično ni naključij. Nujno potrebno pa se je v življenju spreminjati, saj kdor se ne spreminja, ga muči pomanjkanje. Izgubi smisel za bivanje in dobi občutek zapravljanja lastnega potenciala. Tak človek postane zafurstriran, nesrečen in posledično živi nekakovostno. V globlji ravni gre za proces približevanja resnici. Kdor se zaveda, da je za svoje življenje odgovoren sam, v resnici lahko na neki točki živi blagostanje. Kdor se oddaljuje od resnice, ustvarja zlo, grdo in nekakovostno življenje, zato je tudi nesrečen. Kot piše v knjigi mističnih postajališč in nagovorov: Gotovost te vodi k Resnici, Resnica pa je končni cilj in poslednji smoter. Dobro mišljenje te vodi k trdni veri in trdna vera h gotovosti. Vsak človek ima svojo resnico in svoja verovanja. Delaj za družbo, pomagaj pomoči potrebnim. Občutek sreče poveča razdajanje, saj tisti, ki se počutijo dobro, delajo dobro in kdor dela dobro, se dobro tudi počuti. Počnite dobre stvari in bo dobro tudi vaše življenje in ne pričakujte ničesar v zameno in boste najboljši-duhoven človek.
Vanja Kreslin