Ni mi do smeha! Oh, kako te razumem ...
Dopusti so mimo in vse prevečkrat slišim žalostne glasove ljudi v smislu 'kako je bilo fino na morju, zdaj smo pa nazaj v realnosti'. Kakšna pa je v resnici ta realnost? In če je žalostno stanje naša realnost, kam spada potem dopust? Ali tistih nekaj dni ali tednov dopusta ni bilo realnih? So bile to le sanje? A ne bi bilo fino, če bi se lahko tako počutili celo leto? Kaj pa, če vam iz lastne izkušnje povem, da je to možno? :)
Neizrečene besede, neizrečene težave so vsak dan večje breme ... Kako povedati, kar nam leži na duši?
Za menoj je čudovit vikend, ki sva ga preživela skupaj z mojim partnerjem. V meni se je prebudil notranji otrok ...
Luna, magična, mistična … včasih okrogla, včasih komaj opazna, buri duhove in domišljijo. Neverjetno lepo je zreti v nebo, jo opazovati v vsej njeni veličini in s hrepenenjem ugotavljati … kam potuje, od kje prihaja.
